Zgodovina

Urjenje spomina ima svojo zgodovino

Potujmo v zgodovini nazaj, vse do starih Grkov, 2500 let nazaj. Ti so imeli celo boginjo spomina, ki je vedela vse iz zgodovine, sedanjosti in prihodnosti. Njeno mitološko ime zveni skoraj kot memocamp, le da malce bolj grško: Mnemosyne. Od tod tudi ime za umetnost spomina, ki se označuje tudi kot mnemonika. V našem poslovnem svetu enostavno izpustimo n po M-ju in od takrat imamo na listikih preprosto "Memo", saj je za ljudi, katerim se vedno mudi, celo "memorandum" predolg.

No, nazaj do Grkov, sedaj z napeto zgodbo. Pol tisočletja pred Kristusom je tam živel pesnik Simonides s Ceosa. Nekega dne je imel govor na slavnostni pogostitvi. Naenkrat so ga poklicali ven, kjer sta ga čakala dva gospoda. Komaj da je izstopil iz stavbe, se je ta na lepem porušila in pokopala vse navzoče pod seboj. Gospoda sta bila bog dvojček Castor in Pollux, saj sta hotela pesnika rešiti, ker ju je v svojem govoru hvalil. Pesnik je bil edini preživel te katastrofe. Mrtvi pod ruševinami so bili tako iznakaženi, da jih niti njihovi domači niso mogli prepoznati. Toda Simonedes je lahko pomagal. Kako? Spomnil se je vseh navzočih in mest, kjer so sedeli.

Kaj pomeni ta zgodba za nas? Simonides je uporabil enega osnovnih principov pomnjenja: princip krajev.

Ne le Grki, tudi Rimljani so imeli kaj za pokazati na tem področju. Intelektualci, kot so bili Cicero, Quintilian ali Seneca, so uporabljali drug način pomnjenja, da so lahko izvajali svoje slavne govore brez pisnih predlog: t.i. metodo Loci. V ta namen so ustvarili neko pot v svojem okolju in določali prepoznavne točke na teh poteh (kraj=loci). V duhu so te kraje povezali s ključnimi besedami. Med govorom so govorniki v duhu sledili poti, na kateri so de kraji in ključne besede vedno znova pojavljale.

To pa še ni vse. V 60ih letih 20. stoletja je kalifornijski profesor Roger Sperry ugotovil, da je leva možganska polovica zadolžena za logično mišljenje (zaporedje krajev), desna pa za kreativno, tj. ustvarjalno mišljenje. Profesor Sperry je za to odkritje dobil celo Nobelovo nagrado. Moderni trening spomina je takrat dobil še boljši način, v katerem glavno vlogo igrajo podobe oz. slike: metoda poti raziskuje kraje na poti (logika leve polovica o zaporedju krajev) in povezuje le te s čim bolj kreativnimi podobami (kreativnost desne polovice). Na tak način se sposobnost pomnjenja stopnjuje, ker se obe možganski polovici uporabljata na poseben način.